Škocjan pri Divači - arheološko najdišče Gradišče, 420 m
Arheološko najdišče Škocjan
Datacija: pozna bronasta doba, železna doba, rimska doba, pozni srednji vek, 16. stol.
Obsežno prazgodovinsko naselje je postavljeno na naravno zavarovanem platoju, obdanem s prepadnimi stenami kanjona in udornih dolin reke Reke, na območju današnje vasi s cerkvijo sv. Kancijana. Gradišče je bilo s treh strani zavarovano z udornimi dolinami reke Reke, na južni strani pa je naselbino varovalo kamnito obzidje. Arheološke raziskave, ki so se izvajale v notranjosti gradišča, ob obnovi Gombačeve domačije, Jurjevega skednja in Delezove domačije ter ob izgradnji infrastrukture na trgu in pod traso glavne ceste so pokazale, da je na platoju obstajala naselbina od pozne bronaste dobe dalje vse do mlajše železne dobe in Rima, najvišji del pa je poseljen še danes. Škocjanski prostor je nedvomno nekaj posebnega v arheoloških obdobjih, na kar kažejo izjemne arheološke ostaline, ki so povezane s kultno sfero. Izjemnost tega prostora še dodatno potrjujejo številna tu odkrita grobišča iz pozne bronaste in železne dobe, ki so pripadala škocjanskemu gradišču in naselju na Gradišču pri Divači. Na osnovi analize grobnih pridatkov raziskovalci menijo, da je skupnost iz škocjanskega gradišča imela testne stike z Dalmacijo, Grčijo in srednjo Italijo. Razlog je strateška lega Škocjana z izjemnim naravnim okoljem kot so monumentalne udorne doline, številne jame, prehod Reke v podzemlje, akustika prostora itd. S škocjansko naselbino pa je povezana tudi Mušja jama, kultno mesto z ritualnimi ostalinami na Prevali med Škocjanom in Danami. Jama predstavlja 50 metrov globoko navpično brezno, na dnu katerega se je nahajala izjemna količina predmetov iz časa med 12. in 8. stoletjem pr. n. š. Ti so ostanek darovanj in kultnih obredov, ki so jih tedanji prebivalci izvajali nad Mušjo jamo. Mušja jama je opredeljena kot svetišče nadregionalnega pomena, ki je pritegovalo romarje tako iz Grčije in osrednje Italije kot z zahodnega Balkana in iz Panonije. V škocjanskem prostoru se je kontinuiteta obrednega darovanja božanstvom nadaljevala tudi še v mlajši železni dobi in v rimski dobi, ko v Mušji jami prenehajo kultna darovanja. Znan je grob z bronasto situlo iz Skeletne jame z napisom z zgodnjevenetskimi črkami iz 4. stoletja pr. n. št, napisni kamen s posvetilom cesarju Avgustu iz leta 14. n. št , ki je bil vzidan v pokopališki zid pri škocjanski cerkvi in zgodnjekrščanski kristogram iz Tominčeve jame.
Leta 1908 je domačin pri kopanju kamenja v bližini južnega obzidja škocjanske naselbine našel depo iz 5. ali 4. stoletja pr. n. št. s preko tisoč kosi nakita, kot so ovratnice, zapestnice, obeski in jantarjeve jagode. Konec 20. stoletja in v začetku 21. stoletja je bilo znotraj škocjanskega gradišča med arheološkimi raziskavami odkritih več rimskih objektov, vkopanih v skalno osnovo, ki potrjujejo intenzivno poselitev naselja tudi še v rimskem obdobju. Izkop v skalo za potrebe izravnave terena ali gradnje kletnega prostora je poznan na kraških gradiščih že v prazgodovini. Eden izmed najbolje ohranjenih rimskih objektov je danes prezentiran in situ na območju nadomestne gradnje Delezove domačije, v muzejskih prostorih Škocjanskega parka. Do prazgodovinske naselbine vodi iz smeri Matavuna poleg glavne cestne povezave tudi tematska učna pot po gradišču. V poznem srednjem in zgodnjem novem veku je bil tukaj tudi protiturški tabor.
V neposredni bližini se nahaja prazgodovinsko grobišče Ponikve (keltska nekropola). Gre za žarno grobišče iz mlajše železne dobe s posamičnimi grobovi iz pozne bronaste in starejše železne dobe. Grobišče leži južno od udorne Velike doline, na zahodnem obrobju vasi Matavun, na položnem pobočju, nasproti gostilne Gombač. Delno je bilo raziskano ob koncu 19. stoletja, ko so našli 43 žganih grobov s skromnimi pridatki.
Literatura: Arhiv ZVKDS OE Nova Gorica; Slapšak 1999, 145-163, Caput Adriae, 1983, 141-151; Turk, 1998, 120-121; Osmuk, 2001, 124-125; Turk, 2002, 86-97 (z navedbo starejše literature); Osmuk, 2006, 159; Teržan, Borgna, Turk, 2016.