Prazgodovinska naselbina je obsegala celotni zgornji del štanjelskega hriba, ki stoji na robu kraške planote tik nad Braniško dolino. Obvladovala je večji del Komenskega Krasa, kot tudi prehode po dolini Raše in Branice.
Kot gradišče je štanjelski hrib leta 1903 prepoznal Carlo Marchesetti, ki opisuje dvesto metrov dolgo ruševino obzidja kot še edini preostanek prazgodovinske naselbine. Gradišče se danes imenuje le še ozek plato severno pod vrhom griča, medtem ko je vrh hriba poimenovan po ohranjenem stolpu: Gledanica. Kot kažejo rezultati arheoloških raziskav sodijo začetki naselbine že v čas bronaste dobe. Bogate naselbinske plasti in ostanki prazgodovinskih objektov, grajenih iz suhega zidu potrjujejo intenzivno poselitev hriba v obdobju prve polovice 1. tisočletja pr. n. š., v obdobju starejše železne dobe. Ostanki rimskodobne arhitekture in številne rimske najdbe pa na štanjelskem hribu razodevajo pomembno rimsko naselbino ter poznorimsko postojanko. V pozni rimski dobi je na temenu hriba stala utrdba ali stolp, ki je služila vojaški posadki za nadzor nad prehodi v Vipavsko dolino. Z območja Gledanice je mogoče dobro vizualno komunicirati z gorskim prelazom na Hrušici (Ad Pirum), preko katerega je iz Italije (Akvileje) proti Ljubljanski kotlini (Emoni) in naprej v Panonijo potekala glavna rimska cesta. Nekateri raziskovalci so mnenja, da je stolp na vrhu hriba ostanek stolpastega dvora, utrdbe iz 13. ali 14. stoletja. S tem je povezano tudi ime za stolp: Turn. Pod stolpom se je izoblikovala vaška naselbina, ki se je postopoma razvila v utrjeno taborsko naselje.
